Kaj je celiakija?

Kar najbolj pogrešam pri »normalni hrani«, je morda navadna žemljica s sirom ali možnost, da si hrano naročim v restavraciji, kot to včasih počnejo moji sošolci ...

Kar najbolj pogrešam pri »normalni hrani«, je morda navadna žemljica s sirom ali možnost, da si hrano naročim v restavraciji, kot to včasih počnejo moji sošolci, saj jim ni treba paziti, kakšno hrano jedo – pojasnjuje Živa K., dijakinja Gimnazije Poljane v Ljubljani, ki živi v Kranju, ko jo vprašamo, koliko se njeno življenje razlikuje od življenja njenih vrstnikov zaradi celiakije – avtoimunske bolezni, ki so ji jo diagnosticirali že pri . 10 let star.

»Na sistematskem zdravniškem pregledu v 6. razredu osnovne šole so ugotovili, da zaostajam v rasti, kar je eden od kasneje potrjenih simptomov celiakije. Od takrat sem na brezglutenski dieti. Po določenem času privajanja na novo dieto zdaj lahko rečem, da se moje življenje ne razlikuje veliko od življenja mojih sošolcev,« pojasnjuje Živa, ki se je, kot kaže, že navadila živeti s to boleznijo.

Bolezen jo je morda naredila bolj zrelo od njenih sošolcev; naučila se je tudi sama pripravljati hrano. Kot pravi, so brezglutenska živila, predvsem brezglutenska moka in drugi nadomestki, precej dražji od navadnih, a niso nič manj pestri. Čeprav je stara komaj 16 let, Živa že zna pripraviti številne jedi iz koruze, riža, ajde, prosa, krompirja, zelenjave, mleka, jajc, mesa ali rib – živil, ki jih z bratom, ki ima prav tako potrjeno celiakijo, pripravljata. , smejo jesti.

Kaj je celiakija?

Celiakija (glutenska enteropatija) je kronična sistemska avtoimunska bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Zaradi intolerance na gluten telo proizvaja protitelesa, ki 'napadajo' njegove molekule. Gluten lahko povzroči poškodbe sluznice tankega črevesa, kar ima za posledico zmanjšano delovanje črevesja in moteno absorpcijo hrane.

Beseda gluten se uporablja za opis pomembnih beljakovin pšeničnega zrnja, podobne beljakovine najdemo tudi v ječmenu, rži, piri in celo ovsu. Bolniki z intoleranco na gluten so poleg prebavnih motenj pogosto izpostavljeni pomanjkanju osnovnih prehranskih sestavin, pa tudi pomanjkanju mineralov in vitaminov.

Zdravila (še) ni, zato je edina rešitev brezglutenska dieta

Na podlagi dosedanjih raziskav je prevalenca celiakije 1-2 % oziroma z drugimi besedami zboli vsak 50. do 100. človek. V Sloveniji se s to boleznijo sooča več kot 20.000 ljudi. Medicina še ne pozna metode ozdravitve celiakije, zato je osnova zdravljenja popolna izločitev glutena iz bolnikove prehrane oziroma doživljenjska brezglutenska dieta. To je tudi ena ključnih informacij, ki jo izpostavljajo v Slovenskem društvu za celiakijo, ki informira in svetuje bolnikom s celiakijo.

Kot pojasnjuje 16-letna Živa, je ključno, da bolnik s celiakijo odkrije, katera hrana vsebuje gluten. “Jedi, ki so dovoljene nama z bratom, ne smejo vsebovati pšeničnih, ječmenovih, rženih in zaenkrat (v Sloveniji) ovsenih beljakovin,” pravi Živa. Bolniki s celiakijo lahko uživajo živila, ki so popolnoma brezglutenska, kot so krompir, koruza, riž, soja, ajda, rumeni fižol, že pripravljene jedi iz janeževe moke in pšeničnega škroba brez beljakovin ter živila, ki vsebujejo so bili testirani in označeni kot brez glutena. Včasih se je, kot nam razloži Živa, pregrešila, kar je pozneje plačala s slabim počutjem in bolečinami v trebuhu.Z leti je postala bolj pridna in odgovorna ter se dosledno drži brezglutenske diete, razlaga o sebi.

Po podatkih sodobne medicine bolniki, ki se strogo držijo brezglutenske diete, nimajo zapletov. En mesec po uvedbi brezglutenske diete običajno pride do pomembnega izboljšanja bolnikovega stanja, popolna obnova sluznice tankega črevesa pa je odvisna od stopnje atrofije in starosti bolnika ter traja od šest mesecev do dve leti. Neprepoznana ali neustrezno zdravljena bolezen pa lahko povzroči kasnejše hude zaplete, ne glede na vrsto težav, ki se pojavijo.

Simptomi – bolezen z več obrazi

Medtem ko je bil razlog za sum na celiakijo pri Živi zaostala rast, ima celiakija zelo različne simptome, zato strokovnjaki opozarjajo, da niti dva človeka s celiakijo nimata enakih simptomov bolezni. Simptomi so odvisni od starosti osebe, trajanja in resnosti bolezni ter poškodb organov. Običajno se pojavijo v treh do šestih mesecih od začetka uživanja hrane, ki vsebuje gluten. Inkubacijska doba lahko traja mesece in včasih leta. Klasični znaki celiakije, kot so driska, napenjanje in bolečine v trebuhu ali hujšanje, so prisotni le pri manjšem deležu bolnikov.

Veliko pogostejši so atipični simptomi ali le eden od njih, kot so zakasnjena rast in pridobivanje teže, pomanjkanje apetita, zaprtje, duševna zaostalost, slabokrvnost, ki se ne izboljša niti z vnosom železa, pomanjkanje vitamina D, upad kostne mase, razdražljivost, glavobol, utrujenost, okvare zobne sklenine, pogoste afte ustne sluznice, zapoznela puberteta, izpadanje las, itd. Najbolj značilna dermatološka sprememba pri bolnikih s celiakijo je tako imenovana Duhringova bolezen, ko se na licih, na zunanji strani komolca in kolena ter na zadnjici pojavijo srbeči mehurčki.

Metode odkrivanja bolezni

Pred šestdesetimi leti celiakija še ni bila prepoznana in veliko bolnikov je umrlo v zgodnji starosti. Danes je seveda drugače. Na Slovenskem društvu za celiakijo pojasnjujejo, da so za diagnosticiranje celiakije na voljo tri osnovne preiskave:

Celiakijo diagnosticiramo z ugotavljanjem prisotnosti značilnih protiteles v krvi. Odvzem krvi lahko opravite v ambulanti, v specialistični gastroenterološki ambulanti ali pri osebnem zdravniku, lahko pa tudi doma s pomočjo hitrih testov, ki jih dobite brez recepta v lekarni. Seveda je nujno, da natančno sledite navodilom.

Za histološko potrditev bolezni odvzamemo vzorce sluznice tankega črevesa pri endoskopskem pregledu zgornjih prebavil, da ugotovimo vnetje in značilno atrofijo črevesnih resic, ki onemogoča normalno absorpcijo snovi.

Genetski pregled je le dopolnilna preiskava. Čeprav je celiakija običajno genetsko pogojena, je sam proces prenosa relativno neznan. Poleg genetske predispozicije, ki je prisotna pri 30 % populacije, imajo pomembno vlogo tudi vplivi okolja, zato je treba upoštevati dve pomembni dejstvi. Če celiakija do sedaj v družini ni bila diagnosticirana, še ne pomeni, da bolezni ni, in tudi če je bila bolezen diagnosticirana pri enem od družinskih članov, še ne pomeni, da so vsi ostali družinski člani na tveganje.

Genetsko testiranje, opozarjajo v Slovenskem društvu za celiakijo, nikakor ne more nadomestiti biopsije tankega črevesa, saj nagnjenost k bolezni ne pomeni, da bo do bolezni res prišlo.

Poleg diagnosticiranih bolnikov s celiakijo so z vidika kasnejših zapletov, kot pravijo v omenjenem društvu, veliko bolj ogroženi od bolnikov, ki že kažejo znake bolezni, ljudje s tako imenovano tiho celiakijo, ki so klinično brez simptomov in težav, vendar je zaradi prisotnih protiteles prizadeto sluznico.

Zapleti nezdravljene celiakije

Pri bolnikih, ki se ne držijo brezglutenske diete, je lahko najhujši zaplet maligna bolezen prebavnega sistema. Najbolj značilen simptom neodkrite celiakije v otroštvu je zaostala rast, ki je lahko tudi družinska značilnost, možno pa je tudi, da je eden od staršev nizke rasti tudi bolnik z nezdravljeno celiakijo. Zaradi premajhne absorpcije mineralov in vitaminov pride do zaostanka v razvoju kostne mase, pogostejši so zlomi, zgodaj se razvije tudi osteoporoza. Motnjam absorpcije pripisujejo tudi anemijo zaradi pomanjkanja železa in vitamina B12 ter različna nevrološka stanja, kot so depresija, motnje koordinacije in zgodnji duševni upad. Čeprav niso povezane s prebavili, se kot pogost zaplet omenjajo tudi različne ginekološke težave.

Bolniki s celiakijo, ki se ne držijo diete, lahko sami opazijo, kdaj se pojavijo simptomi, kot so prebavne motnje, povečan in napet trebuh z drisko, bruhanje, slabost, nihanje razpoloženja itd. Pri nekaterih pa se takšne težave pojavijo z zamudo ali pa sploh ne, dolgotrajna izpostavljenost glutenu pa se kaže z resnimi zapleti. V Slovenskem društvu za celiakijo zato opozarjajo, da tudi če kršitev diete ne povzroči takojšnjega poslabšanja bolezni, to še ne pomeni, da se bolnik lahko normalno prehranjuje. Samovoljno ali nezavedno prenehanje diete lahko privede do hujše oblike bolezni, ki je le z dieto ni več mogoče zdraviti. Tudi maligne bolezni prebavil, predvsem maligni intestinalni limfomi, so pogostejše pri bolnikih s celiakijo, ki se ne držijo stroge brezglutenske diete.

»Na to zdravo prehrano, brez predelane hrane, sem se že kar navadila. Moja mama pogosto uživa takšno hrano in čeprav gluten dobro prenaša, pravi, da se potem počuti bolje,« doda Živa. »Še vedno spremljam nova spoznanja in si želim, da bi nekoč našli zdravilo za to bolezen. Zdravilo v obliki tabletke, ki bi mi omogočilo, da bi pregrešila in uživala gluten brez posledic za svoje zdravje,« nam zaključi svojo željo.

Vir informacij, uporabljenih v članku:

https://www.drustvo-celiakija.si