PSIHOTERAPEVTSKA POMOČ PRI AVTOIMUNSKIH BOLEZNIH

Vse dolgotrajne bolezni, zlasti kronične in avtoimune, pomembno vplivajo na kakovost življenja in naše duševno počutje. Že dolgo je znano, da obstajajo določene povezave med duševnim in telesnim doživljanjem ter posledično med težavami oziroma boleznimi na teh dveh področjih. Sočasen pojav telesnih in duševnih bolezni je precej pogost. Najnovejše svetovne raziskave govorijo v prid holističnemu zdravljenju (fizični in psihološki vidiki zdravljenja) bolnikov s kroničnimi in avtoimunskimi boleznimi. Celostne obravnave, ki vključujejo strokovno pomoč na telesni in psihični ravni, povečujejo učinek obravnave na obeh ravneh, omogočajo bolj individualen pristop, zmanjšujejo stigmo in povečujejo dostopnost pacientov do psihološke oskrbe. Poleg tega raziskave dokazujejo tudi učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov pri zdravljenju avtoimunskih bolezni. (npr https://www.karger.com/Article/Abstract/276370 https://link.springer.com/article/10.1007/s10865-009-9235-2 https://europepmc.org/article/med/18214212 https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1300/J015v23n01_01).

Psihoterapija, zdravljenje psihičnih težav s pogovorom in psihološkimi tehnikami, s ciljem odprave ali zmanjšanja določenih simptomov in izboljšanja kakovosti življenja, lahko na več načinov pomaga lajšati težave avtoimunskih bolezni. Psihoterapevtsko zdravljenje lahko nudi:

Pomoč pri sprejemanju bolezni

Diagnoza kronične ali avtoimunske bolezni običajno povzroči šok, ki mu lahko sledi obdobje, ko se z diagnozo ne moremo sprijazniti, kar je povsem normalno. Vsak človek novo situacijo doživlja individualno, večina pa svoje notranje doživljanje opisuje skozi faze žalovanja: šok ali zanikanje (ko izvemo za diagnozo, se poskušamo prepričati, da to ni res), jeza (pogosto usmerjena na zdravnike). ali sebe, npr. v obliki samoobtoževanja, da smo premalo naredili za svoje zdravje), pogajanja (prepričani smo, da bi lahko bilo drugače, iščemo druga mnenja, drugačne oblike zdravljenja ipd.), žalosti in nemoč (ta faza je lahko dolga in obstaja tveganje za nastanek depresije) in sprejemanje (sprejemanje bolezni, ki do neke mere preneha žalovati, neprijetni občutki postanejo manj intenzivni, postopno prilagajanje na novo situacijo in način življenja z boleznijo) se začne).

Pomoč pri predelavi čustev

Vsako telesno bolezen spremlja bolj ali manj intenzivno čustveno doživetje. Pri avtoimunskih boleznih se pogosto pojavljajo močni občutki nemoči, saj bi si želeli sami pomagati, da bi se stanje izboljšalo, vendar so ti poskusi včasih neuspešni ali pa se po obdobju remisije bolezen ponovno poslabša. Povsem normalno in običajno je, da bolezen spremljajo močna neprijetna čustva (npr. žalost, strah, jeza, sram, krivda…), ki se jih s psihoterapevtsko pomočjo naučimo prepoznati in ustrezno izraziti. Tlačenje neprijetnih občutkov še povečuje stisko.

Pomoč pri obvladovanju fizičnih simptomov bolezni

Nekatere avtoimunske bolezni lahko povzročijo hude telesne bolečine ali simptome, ki povzročajo nelagodje ali sram, ki jih lahko predelamo s pomočjo psihoterapevta. Poleg tega se uporabljajo tehnike sproščanja (npravtogeni trening, progresivna mišična sprostitev, dihalne tehnike) in vaje za čuječnost lahko pomagajo ublažiti fizične bolečine.

Podpora pri prilagajanju na novo situacijo

Nekatere avtoimunske bolezni lahko povzročijo hude simptome, ki lahko močno vplivajo na potek našega dneva, zato je treba opustiti ali spremeniti stare navade in oblikovati nove, kar je lahko veliko bolj stresno, če nimamo ustrezne pomoči in podpore.

Pomoč pri redefiniranju sebe

Vsaka izkušnja, še posebej pa dolgotrajna bolezen, nas spremeni, čemur se pogosto upiramo. Psihoterapija nam pomaga sprejeti neizogibno, spoznati, kdo smo bili, kdo smo v sedanjosti in kdo želimo biti v prihodnosti ter oblikovati pot do zastavljenih ciljev.

Pomoč pri obvladovanju stresa

Bolezen prinaša tudi povečano stopnjo stresa. Naša telesa se na stres odzivajo na različne načine, tako na mentalni kot fizični ravni. Na telesni ravni se pogosto kaže v obliki povečanega srčnega utripa, prebavnih težav, glavobolov, pogostega potenja, bolečih in zategnjenih mišic. Na psihični ravni smo lahko razdražljivi, tesnobni, nemočni, pogosteje doživljamo žalost ali jezo, občutek, da imamo »vsega dovolj«, izgubimo veselje do dejavnosti, ki so nas sicer veselile, vse postane pretežko… Tudi težave s spanjem, izguba ali povečanje apetita in podobni znaki. Številni simptomi, ki jih pripisujemo telesni bolezni, so torej lahko simptomi povečanega stresa ali pa povečan stres povzroči povečanje simptomov. S psihoterapevtsko pomočjo lahko stres prepoznamo in ga z različnimi tehnikami zmanjšamo.

Pomoč pri oblikovanju in vzdrževanju odnosov

Nekatere avtoimunske bolezni zaradi svojih simptomov poslabšajo medsebojne odnose ali vodijo v izogibanje socialnim stikom, kar še poveča bolnikovo osebno stisko. Psihoterapevt nam lahko pomaga raziskati dinamiko obstoječih odnosov in spoznati vzroke težav v njih ter nas spremlja na poti ponovnega vzpostavljanja socialnih stikov.

Pomoč pri drugih težavah, ki jih povzroča avtoimunska bolezen

Soočanje s težavami, ki obstajajo zaradi avtoimunske bolezni ali so bile prisotne že prej (npr. depresija, anksioznost, napadi panike, izgorelost, posttravmatska stresna motnja, fobije, motnje hranjenja, zasvojenosti, osebnostne motnje, nepredelani vzorci in travme iz preteklosti, in druge težave in stiske).

Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka in doktorska študentka zakonske in družinske terapije